Prim. Danica Avsec, dr. med.: “Ob darovanju lahko iz tragične smrti nastane nekaj dobrega”

“Vsak se mora pred odločitvijo o darovanju organov soočiti z intimnimi vprašanji o lastnem koncu, o odnosu do sebe in drugih. Očitno je, da za večino udobneje, da se odločitvi enostavno izognejo. A v resnici je razmislek o smrti razmislek o življenju, tega se še vedno premalo zavedamo,” meni prim. Danica Avsec, dr. med., spec. anesteziologije in intenzivne terapije, svetnica, direktorica zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant.

Za portal ZAupokojence.si je odgovorila na nekaj vprašanj o darovanju organov.

Ali smo Slovenci dovolj osveščeni o darovanju organov?

To je vprašanje, s katerim se ukvarjam že več kot 20 let. Ozaveščenost je kompleksen pojem in ga je potrebno pojasniti. Mislim, da imamo Slovenci na razpolago zelo veliko informacij o darovanju organov in tudi o zdravljenju s presaditvijo. Zavod Slovenija-transplant je posebej pooblaščen za informiranje splošne in zdravstvene javnosti o darovanju in pridobivanju organov od umrle osebe za  namen zdravljenja ali tudi o darovanju za časa življenja. Svojo nalogo opravljamo zelo skrbno in pregledno. Redno urejamo podatke, da jih lahko prikažemo zainteresirani javnosti, med katerimi so zelo pomembni podatki o starosti, spolu, številu darovalcev, načinu darovanja, odvzetih organih, presajenih organih, bolnikih na čakalnem seznamu, o presaditvah in ne nazadnje tudi rezultatih zdravljenja po presaditvi. Vsako leto pripravimo pregledno publikacijo Daj življenju priložnost z najnovejšimi nacionalnimi in mednarodnimi podatki. Primerjave prikažemo predvsem z državami Evropske fundacije za izmenjavo organov in tkiv Eurotransplant, katere člani smo že 21 let. Torej prvi pogoj za osveščenost , da so podatki na razpolago je po mojem mnenju zelo dobro izpolnjen. Prav tako je dobro izpolnjen pogoj razpošiljanja teh podatkov. Na tem mestu se moram zahvaliti medijem, s katerimi imamo zelo dobre odnose in izkušnje. Pogosto se obračajo na nas z željo po sodelovanju. Že 20 let skrbno in korektno pripravljajo in objavljajo članke, s katerimi ozaveščajo in informirajo vse javnosti o tej pomembni dejavnosti. Uporabljamo pa tudi sodobna družbena omrežja in imamo precej bogato opremljeno spletno stran.

Koliko pa Slovenci sledijo tem objavam in podatkom pa bi težje odgovorila. Podatki zadnje večje raziskave iz leta 2018 so zelo spodbudni, saj kažejo, da je kar 85 % ljudi seznanjenih s tematiko darovanja organov in izraža načelno podporo darovanju. A ko se je potrebno odločiti za vpis v register, ki pomeni pravno odločitev za darovanje po smrti, se tega posluži precej manjši odstotek ljudi. Kljub 20-letnemu informiranju in številnih spodbudah, je v registru opredeljenih nekaj manj kot 11.000 oseb. Zavedamo se, da ni vse samo v zadostni informiranosti, vsak se mora pred odločitvijo namreč soočiti z intimnimi vprašanji o lastnem koncu, o odnosu do sebe in drugih. Očitno je, da za večino udobneje, da se odločitvi enostavno izognejo. A v resnici je razmislek o smrti razmislek o življenju, tega se še vedno premalo zavedamo.  

Prav posebna kategorija pa je podajanje soglasja za darovanje, ko se svojci ob izgubi družinskega člana znajdejo v situaciji, da je umrli ali umrla medicinsko primerna za darovanje. Tu pa moram izraziti vso hvaležnost in pozitivno mnenje o nas Slovencih, da v visokem odstotku izrazimo podporo darovanju, pa če to sloni na altruističnem izrazu ali pa, da se svojci odločijo za darovanje na osnovi primerne komunikacije in jasnega pojasnila. Velika večina izrazi podporo darovanju, kar seveda kaže tudi na to, da smo le uspeli ustvariti dobro podlago za odločanje v kritičnih in čustveno zelo obremenilnih momentih ob smrti bližnjega. Veste, ob darovanju lahko iz tragične smrti nastane nekaj dobrega. 

Kako se lahko nekdo opredeli za darovanje po smrti? Kakšne možnosti so na razpolago v Sloveniji?

Bistveno je, da se vsak človek v sebi odloči, nato lahko pove svojo odločitev oz. željo svojcem ali drugi najbližji osebi, lahko pa se vpiše v nacionalni register opredeljenih oseb po elektronski poti ali z osebnim podpisom izjave na pooblaščenih mestih. Lokacije za opredelitev so zapisane na spletni strani www.slovenija-transplant.si in so dobro razporejene po Sloveniji predvsem po zaslugi področnih predstavnikov Rdečega križa, nekaterih lekarn, nekaterih zdravstvenih domov in oddelkov za transfuzijo v večjih bolnišnicah. Dve osrednji ustanovi v naši prestolnici, ki zbirate takšne izjave pa sta Zavod RS za transfuzijsko medicino in seveda Slovenija transplant, ki se nahaja v prvem nadstropju ljubljanskega Kliničnega centra.

Že nekaj let omogočamo tudi elektronsko opredelitev. Kadarkoli pa se kar od doma lahko varno in hitro z elektronskim podpisom opredelite prek portala e-uprave, pod zavihkom Zdravje.

To so možnosti za opredelitev. Vsak, ki se opredeli, še ni darovalec. Postopki za izvedbo dejanskega darovanja so seveda možni le v medicinsko primernih situacijah in se izvedejo glede na opredeljenost umrlega ali soglasje družine. Le okoli 2 % umrlih v bolnišnicah je primernih za darovanje. Če nekdo umre doma, žal darovanje ni možno. Na tem mestu bi še poudarila, da starostne omejitve za opredelitev ni. Roženice na primer lahko darujemo tudi v visoki starosti.

Kaj pa, če se po smrti za darovanje organov odločijo svojci? Je to mogoče, pa četudi umrli tega ni podpisal?

Seveda, pogovor s svojci je izrednega pomena in ga v nobenem primeru ne opustimo. Svojci nam lahko povedo voljo umrle osebe, lahko pa izrazijo svoje mnenje, če le-te ne poznajo. Na osnovi vrednot, življenjskih umeritev in dejanj predvidijo, ali bi bila umrla oseba darovanju naklonjena. Kot sem že omenila, v večini primerov, prek 80 % svojci podajo soglasje. Veliko solidarnosti in človeškosti vidimo v praksi.

Ali svojci umrlega izvejo, komu je bil darovan organ?

Ne, ti podatki ostanejo anonimni. Za to so pomembni razlogi, da se svojcev ne bi obremenjevalo po darovanju. Prejemnik tudi ne ve, od koga je prejel organ. Lahko pa s pismom izrazi hvaležnost, ga posreduje na naš zavod in mi sporočilo posredujemo svojcem umrlega darovalca. To se tudi večkrat zgodi.

Kaj bi dejali nekomu, ki mu misel, da ima nekdo drug njegove organe po smrti, ni najbolj všeč? Zakaj bi morda moral spremeniti svoje mnenje?

Zanimivo razmišljanje, a zveni mi nekoliko egoistično. Večkrat sem se srečala s hipotetičnim razmišljanjem, da nekdo ne bi sprejel tujega organa, ker bi moral z njim živeti, ali da ne bi bili izpolnjeni vsi pogoji za smrt. V tem primeru bi se zagotovo boj poglobljeno pogovorila s takšno osebo in poskušala ugotoviti, kaj tiči zadaj. Morda strah pred zlorabo, strah pred smrtjo.

Ampak tudi za to so varovalke in jasna pojasnila. Sodobne medicinske diagnostične tehnike ne dopuščajo napake, vse postopke preverjamo večkrat, neodvisno. Poleg tega pa vsi poznamo dokončnost, vsi poznamo trenutek dokončne tišine in vemo, da telo zapusti življenje oz. življenje zapusti telo. Kaj nas mora bolj skrbeti? Da smo opravili tu čim boljše, in da bodo naši najdražji skrbni do nas in našega telesa v zadnjih trenutkih. Pa seveda zaupanje v sebe, svoje najbližje in vrednote, kar  lahko sami gradimo, posedujemo in tudi delimo. To je moje sporočilo.