Majhni, polni čudovite energije, iskrenega nasmeha in brezpogojne ljubezni. Tako majhni, pa v sebi nosita tako velik zaklad. Ta razsvetli in ogreje še tako osamljeno in žalostno srce. Moji vnukinji. Naši otroci, naši vnuki …
Sedaj nista več majhni dojenčici, dovolj sta stari, da se čuvata pri meni, pri njuni babici, ko njuni starši odidejo v službo. Težki časi so za mlade starše, borijo se za svoj kruh, otrokom želijo nuditi topel dom in kosilo na mizi.
»Koliko ti bom mesečno dajala, da boš pazila na Lučko in Aniko,« me je vprašala hči.
Nasmehnila sem se in odkimala, jo pogledala globoko v oči in razumela je. Jaz bi morala plačati tebi, draga hči, da mi dovoliš, ta ti dve mali bitjeci napolnita moj dom s svojo čisto in iskreno energijo. Da sta smisel mojega dne. Njun nasmeh me ogreje in nahrani. Sta razlog, da zjutraj vstanem pet minut pred budilko, se veselim novega dne, zadiham s polnimi pljuči in opazim, kako lepa je narava okrog mene, kako lep je dan, kako iskren je nasmeh. Jaz bi morala plačati tebi, hči, za vsa ta darila, ki mi ju mali deklici prineseta.
Žalostne misli se včasih preveč razbohotijo, spomini preplavijo glavo. Lepi spomini so to, toda, ko se človek zave, da so le spomini, zaboli. Tega ni več …
Lučka in Anika pridrvita skozi vrata, tako kot vsako jutro. Njuni materi se mudi, pomaham ji v slovo. In že smo same. Zvedave in velike oči so uprte vame.
»Babi, kaj bomo danes počele?«
Tega vprašanja ni za zanemariti, ni ga za postaviti v kot in mu veleti, naj počaka. Ni časa za čakanje! Toliko lepi stvari je. Vse okrog nas. Toliko čudovitih zakladov, ki jih mi, odrasli, ne poznamo več. Pozabili smo jih ali pa zavrgli, ker smo bili prepričani, da jih bodo nadomestile pomembnejše stvari. Pa smo se ušteli.
Otroci so tisti, ki nam znajo, ki nam upajo, če jim le dovolite, spet pokazati tiste stvari, ki so zares pomembne. Vse okrog nas so, le najti jih moramo. A ni lahko. Odpreti je treba srce. Dovoliti je treba vsem čustvom, da spet pridejo na plan in zaplešejo svoj ples. Nasmejati se je treba iz vsega srca. Na glas in še glasneje.
Mali obrazki, male ročice, veliko srce, najtoplejši objemi. Energija kar žari in poka. Sreča, veselje, ta lepa ljubezen.
Sebično in nepravično bi bilo vse to zavreči. Toliko lepega nam dajo. Otroci in vnuki. Toliko iskrenega. Ne smemo se obrniti stran, narediti zidu, se delati brezbrižne, se delati, da nam ni mar.
Sprejeti moramo. Z odprtimi rokami in srcem.
Ko Lučka in Anika odideta, stanovanje še vedno žari. Po tleh so smeti, v koritu kup umazane posode, miza je polna odtisov malih ročic, okenska šipa je podpisana z odtisom dveh noskov …
Polno energije je ostalo. Dovolj za lepo popoldne. Tudi za pospravljanje se bo našel čas. Z velikim nasmehom na ustih, saj bo že naslednjega dne spet vse tako, kot mora biti. Sledovi življenja bodo spet tu …
-
-
-
-
-
