Milenina kolumna: Po srcu še zmeraj mladi

0
(foto: pixabay.com)

Pred dnevi mi je prišel v roke zbornik žirovskih upokojencev.


”Po srcu še zmeraj mladi” smo ga poimenovali leta 2010, ko sem jim ga pomagala urediti.
Med branjem sem se začela zavedati, da smo se v zadnjih dobrih desetih letih tudi upokojenci mičkeno spremenili. Kdo bi si mislil?

Ste vedeli, da prvi zametki socialnega zavarovanja v obliki različnih socialnih podpor in pomoči, ki so se uresničevale preko raznih društev segajo že v leto 1835, ko je bila v Ljubljani ustanovljena Pomočniška bolniška in podporna blagajna? Leta 1852 je Obrtni red je zahteval od lastnikov delavnic z več kot 20 delavci uvedbo podpornih blagajn za zaposlene.

Takratna Avstro-Ogrska je leta 1906 uvedla obvezno pokojninsko zavarovanje državnih uslužbencev – nameščencev. Na delavce so, žal, pozabili. Po prvi svetovni vojni je bil v Ljubljani leta 1919 ustanovljen Pokojninski zavod, a spet le za nameščence.
V kraljevini SHS je bil leta 1922 sprejet Zakon o socialnem zavarovanju, ki je določal zavarovanje za primer bolezni, onemoglosti, nezgode, smrti, starosti in brezposelnosti. Zakon je bil za tiste čase napreden, vendar ni bil izvedljiv še nadaljnjih 15 let; živeli smo v Jugoslaviji na Balkanu. Zakon se je začel izvajati šele 1. 9. 1937 in od takrat so tudi delavci začeli plačevati vse prispevke, tudi za pokojnino. Po drugi svetovni vojni je bilo leta 1946 po Ustavi FLRJ zagotovljeno socialno zavarovanje kot temeljna državljanska pravica zaposlenih. Po ustavi je za vse pravice jamčila država.

Povojni generaciji ni bilo lahko. Imeli so nizke plače, značilno za Žirovce pa je bilo, da so zato imeli tudi po dva šihta. Dopoldne so bili čevljarji, popoldne pa zidarji, tišlarji, ceraharji, vodovodarji…V Žireh se je namreč veliko gradilo in vsak, ki je kaj dal nase, si je naredil lastno hišo. Zelo znana je zgodba sošolca Metoda (1952), ki si jo je začel graditi že pri 12 letih! Zanimivo je, da so garači imeli tiste, ki so se vselili v blokovska stanovanja za lenuhe.

Pokojnine niso bile visoke ne takrat ne danes. Kar nekaj upokojencev se zato posveča popoldanskemu delu in skromnemu zaslužku še globoko v starost.

Zelo ljube so mi besede, ki jih je za Zbornik napisal Alfonz ZajecKar sem upokojen, mi je začelo primanjkovati časa. Vsak dan je krajši. Začeto delo zlepa ni končano, četudi lahko 100-svečna žarnica podaljša dan. Zdi se, kot bi dan ne imel več 24 ur. Morebiti se drugi počutijo drugače. Govorim iz svojih občutkov. Zadnjič sva pred pošto trčila nekdanja sodelavca. Prvi stavek, ki mi ga je namenil, je bil: «Takega te pa ne poznam. Nisi več tako stegnjen.« Priznal sem mu, da vidi prav. Na to me je pred časom opozoril tudi krojaški mojster. Vprašal sem ga, če se še spomni Kotlarja s Kladij. Leta so ga uklonila. Dejal je: »Že poslušam, kako v peklu zvoni.« Tako se je pošalil na svoj račun. Če priznamo ali ne, leta ne prizanašajo nobenemu, ne v postavi ne trdnosti v mišljenju, bolje povedano: v pozabljivosti. Dostikrat je tudi palica zvesta spremljevalka.
In kaj kot upokojenec počnem? Goriški slavček je že kdaj povedal resnico: «Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« Reševati, kar sebi in ljudem sproti prinaša čas in razmere. Samo brezdelja – nikar! Čez leto je velik vrt za rekreacijo. Ob zimskih večerih je prava idila sesti k peči in pred sabo imeti »povštar« – ne za komolce za buljenje skozi okno, ampak s klekeljni. Velika pomoč in zabava hkrati je računalnik. Lahko npr. prepisujem pisma, ki so vredna, da so ohranjena. Laže jih je potem prebirati. V njih je ogromno podatkov. Računalnik omogoča napisati zgodbo in jo razmnožiti. Če bi bil pred ekranom najstnik, bi znal to narediti hitreje in še dosti bolje, ker bolje obvlada to »hudičevo« iznajdbo. Ravno tukaj so odločilna leta. Pomanjkljivo znanje in napačna tipka sta mi že velikokrat napisane strani za večno shranila.
Moja babica je zgodaj vstajala. Nato je šla v črno kuhinjo. Ali je bila žerjavica še v peči ali je na novo zakurila, tega ne vem. Imela je kar dosti opraviti, da si je pripravila kavo. Sosed je že zjutraj videl, in to še iz postelje, da ima Žunarca v črni kuhinji že luč. Nekoč jo je pa kar vprašal: »Marjana, zakaj pa ti tako zgodaj vstajaš?« »Ja, Janez! Ko se zbudim, brž preverim: leva roka, desna roka – zdravi. Leva noga, desna noga – enako: vse zdravo. Takrat vesela vstanem –novemu dnevu naproti. Skuham kavo. Nato malo okrog hiše, tja do poti proti Blažontarju, da dobim kakšnega človeka in se kaj pomenim z njim. Tudi zasmejem se velikokrat. Smeh je zdravje.
«


Anton Žakelj, ki je bil vrsto let v Alpini telefonist, pa se takole spominja:«Zlasti mlajšim generacijam si je najbrž težko predstavljati, kako so se vzpostavljale telefonske zveze ob nastopu moje službe v Alpini. Pri vratarju je bila nameščena centrala s 25 priključki. Telefoni, priključeni na to centralo, so se napajali iz centralne baterije, kar je omogočalo, da se je že ob dvigu slušalke na internem telefonu pojavil na centrali signal, nakar se je telefonist javil in posredoval zvezo želenemu oddelku. Na centrali so bile v vrstah po 10 razvrščene signalne lučke, pod njimi pa vtične odprtinice, kamor so se vtikali zatiči, nameščeni na posameznih kablih. Telefoniranje brez posredovanja telefonista med posameznimi oddelki tako ni bilo možno. Vzpostavljanje medkrajevnih zvez pa se je odvijalo po naslednjem postopku: interni naročnik je medkrajevni pogovor naročil centrali, telefonist ga je posredoval pošti, iz pošte je šlo naročilo do Škofje Loke, od tam naprej preko Kranja do Ljubljane ali pa v kako drugo smer, odvisno, kateri naročnik v določenem kraju je bil iskan. Vzpostavljanje telefonskih zvez v lokalnem prometu je bilo prav tako odvisno od posredovanja pošte. Frekvenca prometa je bila tako spričo danih tehničnih možnosti izredno skromna in skoraj v nobenem pogledu primerljiva z današnjim časom. Deset medkrajevnih zvez v enem dopoldnevu je predstavljalo že kar nekakšen maksimum. Težko si je danes zamisliti, da je čas za vzpostavitev zveze z bolj oddaljenim krajem včasih trajal tudi po več ur. Pri tem pa je bila slišnost pogosto tako slaba, da je bilo sporazumevanje zelo oteženo.

V internem prometu so se razmere precej izboljšale z namestitvijo avtomatske telefonske centrale. Centrala je bila Iskrin proizvod, montirana pa je bila koncem l. 1957. Imela je 30 internih in 4 zunanje priključke. Namestitev nove centrale je vnesla novo kvaliteto le v internem prometu, vzpostavljanje medkrajevnih zvez pa se bistveno ni spremenilo. Do spremembe je prišlo v sredini šestdesetih let, ko je bila na pošti nameščena avtomatska centrala za lokalni promet. Povezava našega kraja z avtomatskim telefonskim omrežjem Slovenije pa je bila vzpostavljena šele l. 1969. Ne dolgo za tem pa je prišlo do avtomatske povezave s telefonskim omrežjem cele Jugoslavije. Teoretično je bil s tem dosežen zelo velik napredek pri vzpostavljanju medkrajevnih zvez, v praksi pa je bilo precej drugače. Ozko grlo je povzročalo malo število linij, ki so povezovale naš kraj z vozliščno centralo v Škofji Loki in naprej s centralo omrežne skupine v Kranju. Potrebe po povezovanju pa so se širile vzporedno z rastjo podjetja. Poslovni stiki niso bili omejeni zgolj na jugoslovanski okvir, pač pa je do njih prihajalo vse pogosteje najprej s sosednimi državami. Kmalu so se širili tudi na mnoge druge evropske države; skoraj istočasno pa so se pojavili poslovni partnerji tudi izven evropskega kontinenta.
V zadnjih letih mojega službovanja v Alpini, zapustil sem jo namreč l. 1988, se je računalnik že uporabljal, vendar v glavnem le za avtomatsko obdelavo podatkov. Prenos podatkov iz računalnika po telefonskih linijah je bil tudi že možen, vendar pa v primerjavi z današnjimi možnostmi zelo skromen.«

Se tudi vam, ki ste še mladi upokojenci, zdi, da Alfonz in Tone govorita o stvareh, ki jih niste doživeli, ki jih ne poznate?

O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:

JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič

Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače

Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf