Milenina kolumna: Je navadam res težko ubežati?

Je navadam mogoče ubežati? (foto: freepik.com)

Da je moč navade dejansko res nekakšna železna srajca, ki jo potem, ko si jo nataknemo, prenašamo s seboj noč in dan, dokazuje že anekdota, ki sem jo slišala pred dnevi. Neka gospa je resno zbolela in morali so jo odpeljati v bolnišnico, kjer je bilo, seveda, treba ležati in počivati.
A poglej ga zlomka!
Ko je bila ura tam okoli šeste zjutraj, se je oglasil zvonec, in ker ni nehalo zvoniti, so sestre družno pohitele v sobo 5. Dotična gospa je sedela na posteljo, kako, nikomur ni bilo jasno, in trmasto vztrajala, da mora iti skuhat kavo, ker njen mož pije samo njeno in nobene druge. Ker če tega ne bo storila, bo ubogi revež siten in tečen ves dan in ga ne bo mogoče prenašati. Dežurne sestre so imele veliko potrpljenja, da so jo umirile in ji dopovedale, da bo nekaj časa pač v središču pozornosti ona, mož pa se bo že znašel po svoje, in da verjetno tudi umrl ne bo od lakote.

Tudi sama nisem dosti boljša. Tam okoli šeste ure, pa ni važno, ali padajo gnojne vile izpod neba ali sije sonce, obujem pohodniške čevlje in jo mahnem okoli Žirov. Petek in svetek – ob približno enakem času, sedem, osem kilometrov, z možgani na off in z mirom v duši.

Pravijo, da je moč navade najhuje ukrotiti in držati na vajetih takrat, ko gremo v pokoj. Kajti več desetletij zapored smo bili vajeni početi eno in isto, ob enakih urah in na enak način. In potem- nekega lepega dne- vse skupaj odstrižemo za zmeraj in menda zna biti to dejstvo sila neprijetno in zoprno. Vsaj za tiste, ki v življenju niso počeli drugega kot jedli, spali in hodili v službo.

Moč navade je prisotna tudi pri jedi. Spominjam se nekega obiska, ko sem se usedla za mizo na tisto mesto, kjer je po navadi sedel glavar družine. Pa se možak pojavi na vratih, nekaj časa strmi vame, očitajoče in brez besed, potem pa se obrne, nič ne reče, in izgine. Bila sem v zadregi, pojma nisem imela, kaj se dogaja, potem pa me njegovi domači le opomnijo, da sem mu zasedla prostor in da možak že celo življenje sedi na enem in istem mestu za mizo in tega ne morejo spremeniti.

Prav zabavno je – recimo- opazovati ljudi, kako berejo časopis. Zmeraj po enem in istem vrstnem redu, ki preide v kri in težko jim je skočiti iz lastne kože pri taki, na videz nepomembni dejavnosti.

Moč navade pa lahko preide v zasvojenost. Morda se nam ta povezava zdi smešna, ampak – tako je. Če je verjeti statistiki, potem je na svetu vsaj 67 % ljudi, ki zjutraj pogoltnejo različna zdravila, ne glede na to, ali so bolni ali ne: zdravilo proti slabosti, glavobolu, bolečinam v želodcu, živčnosti in še čemu. Nekateri zdravniki pa so tiste, ki so bili ob teh podatkih ogorčeni, celo posvarili, da bi požiralci tablet lahko celo zboleli, če bi prekinili s svojo sicer nepotrebno navado.

Pravijo tudi, da ljubitelji gledališč, tisti, ki imajo abonma, leta in leta rezervirajo en in isti sedež, na tisoče je takih, ki vsako nedeljo /precej takih tudi sama poznam/ točno ob 12 h postavijo na mizo govejo juho, na milijone celo življenje vozijo eno in isto znamko avtomobila, prisegajo na eno in isto firmo čevljev, ne morejo zaspati drugače kot ob odprtem oknu.

Si predstavljate, koliko je šele takih, ki imajo »v krvi«, da nenehno zamujajo, pa takih, ki že iz navade pometejo smeti na sosedovo dvorišče?
Navadili smo se, da nekateri ”komaj” preživijo s pet in več tisoči evri na mesec, drugi pa s štiristo – morajo.

Navadili smo se, da Pogačar in Roglič ves čas zmagujeta, da Luka Dončić vsakič zadane koš! Si predstavljate gnev množic, če jim ne bi več uspevalo?
plavalec Mankoč zmaguje na vseh prvenstvih- bo pa revež, po lepi slovenski, že ustaljeni navadi, ko mu enkrat to ne bo več uspevalo.
.
Navadili smo se, da gremo s telefonom celo v posteljo, pa pod tuš, na zmenek. Na kraj pameti pa nam ne pade, da smo pred desetletji prav lepo in mirno živeli tudi brez njega.
V navado nam je prešlo, da sploh ne znamo hoditi peš. Z avtom bi se najraje zapeljali v trgovino, pa na pošto, v službo- tik do vrat, če je treba.
Že iz navade se jezimo na tiste, ki razmišljajo drugače, iz navade bi – ne nazadnje- tudi na svoji najljubši radijski postaji poslušali le en in isti glas, iz navade sprašujemo otroke, kje so bili, kam gredo in kaj so počeli.
Že iz navade sitnarimo pri vedno enih in istih stvareh in že iz ljube navade nam gre na živce en in isti človek- pa ni važno, ali je naredil vse prav ali vse narobe.
Že iz navade so ob ponedeljkih nekateri slabe volje že iz navade drugi komaj čakajo, da spet pride petek.
Tako pač je in navadam je res težko ubežati. Ali pač?!

O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:

JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič

Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače

Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf