Tistim, ki se ta trenutek požvižgajo na navodila vlade, bi bilo potrebno vzeti in dati tistim, ki se držijo pravil ter trepetajo za življenje svojih bližnjih.
Kot da smo se spet znašli na dveh različnih bregovih. Kot da pravila ne veljajo za vse.
Spremljam dogajanje po svetu, spremljam dogajanje okrog sebe, poslušam zgodbe. Tako me je pred dnevi klicala prijateljica, ki živi v Italiji, neka kilometrov stran od naše meje. »To, kar imate trenutno vi, ni še nobena karantena,« mi je pojasnila. »To, kar se dogaja pri nas, ne privoščim nikomur,« je dodala.
Še vedno je v Sloveniji mnogo takšnih, ki menijo, da navodila, ki jih daje vlada, zanje ne veljajo. Pa naj si bodo stari 18, 45 ali pa 85 let. Starejši se še vedno zbirajo, hodijo skupaj na sprehode, češ, saj smo na svežem zraku.
Klicala me je prijateljica, ki živi v majhnem kraju. Občina vsak dan obvešča krajane, da zaenkrat v njihovem kraju še ni potrjene okužbe s koronavirusom. »In zato so mnogi prepričani, da se epidemija dogaja nekje drugje, prepričani so, da do njih še ni prišla, zato življenje mnogih poteka povsem normalno,« mi je zaupala. Mladi se srečujejo, ker so gostilne zaprte, pa zasebno. Starejši klepetajo, hodijo v trgovino in na pošto, se srečujejo s svojimi otroki. Delavci hodijo v službo, če se le da. Sosed pije kavico s sosedom, otroci se med sabo igrajo na travnikih.
Povedala mi je tudi, kako v sosednji vasi zasebnik še vedno ni ustavil svoje male proizvodnje, pa četudi je bil njegov zaposlen v stiku z okuženo osebo. Pomemben je denar in ne življenja njegovih delavcev in ne življenja njihovih družin. Pomembno je, da se bo direktor, ko bo tega konec, spet lahko pripeljal z novim avtom kot to počne vsa leta doslej.
Na družbenem omrežju sem v zasebni skupini prebrala, kako je nekaterim hudo, ker so doma. Ker so s svojimi otroki, s svojim partnerjem in po dveh tednih se jim bo najbrž že zmešalo. »Kako je siten partner, kako mi otrok skače po glavi, kdaj bom lahko odšla malo stran ….« Takšne in drugačne izjave od ljudi, ki so primorani dneve preživljati s svojimi družinami. Boli me srce. Ljudje, to so vaši otroci, vaši partnerji, vaše družine. Mar ni nekaj najlepšega, da ste lahko skupaj, da ste varni, da ste zdravi? Mar nismo vsi, kadar je vsega v izobilju, najbolj hvaležni prav za ljubezen in zdravje naše družine? Se sedaj kažejo pravi obrazi, prava čustva?
Pred dnevi sem zasledila, kako se nekateri smejijo predsedniku bosanskemu premierju, ki ni pravilno namestil zaščitne maske. Mar ne bi raje pogledali, kako se s trenutno situacijo sooča Bosna in Hercegovina? Ljudje se tam strogo držijo vseh pravil in so enotni. Zakaj? Ker so doživeli marsikaj, ker vedo, kako je izgubiti bližnjega, ker vedo, kaj je revščina, kaj je tragedija in kaj je v življenju zares pomembno. Ker ravno zaradi tega, kar so doživeli, vedo, kako hitro lahko vsi izgubimo tisti, brez česar danes ne znamo ali nočemo živeti.
Vi, ki se ne držite pravil, vi, ki ne spoštujete življenja drugih, mar si ne želite po tej bitki skozi svoja vhodna vrata izstopiti z dvignjeno glavo? Vam je res vseeno? Bi res zamenjali kozarec piva, ki ga ta hip pijete s svojim prijateljem za življenje svoje babice? Bi res raje za sprehod po slovenskih turističnih krajih zamenjali življenje svojega soseda, ki se ta hip bori proti raku? Res menite, da vaših dejanj nihče ne vidi? Ste prepričani, da so nevidna?
Vidna so, zelo vidna in mnogo ljudi si je vaše obraze zapomnilo. Če že ne zaradi drugih, ki jih ogrožate ta hip s svojimi nepremišljenimi dejanji, storite to vsaj zase, zaradi svoje vesti. Pokažite, da ste lahko boljši in pomagajte, da bo jutri lepši za vse nas.
-
-
-
-
-
