Ko izguba boli in bolečina ne popusti
V življenju se nam enkrat dogodi izguba. V tem prispevku bomo govorili o izgubi ljubljene osebe, partnerja.
Ko ostaneš sam je naslov knjige avtorice Ingrid Trobisch, zakonce in družinske terapetke, ki je živela srečno in izpolnjeno zakonsko življenje. Čeprav sta s partnerjem veliko potovala, tudi vsak zase in se včasih srečevala na drugem koncu sveta, je bila njuna povezanost velika. In ob izgubi soproga, je bila priznana terapvtka prav tako izgubljena kot povprečen človek, ki je svoje življenje posvetil partnerju, se ljubil spoštoval in se ob času “razšel”. Iz te njene hude izgube je nastala knjiga Ko ostaneš sam in vam jo toplo priporočam, če ste se znašli v obdobju izgube bližnjega.
V svoji knjigi opisuje ta čas, ko je ostala sama. Opisuje, kako je v sanjah srečevala soproga živega, pa se ga ni mogla dotakniti. Ko je prebirala njegova pisma namenjena njej, obujala skupne trenutke, v sebi globoko žalovala, vendar ni mogla takoj spustiti soproga na drugi svet. Vse, kar jo je obdajalo, kar je srečevala, tudi naključno, povsod jo je spremljal njegov duh. Vedela je, da mora naprej, zaradi otrok in zaradi sebe.
Kdaj in kako naprej
Čas žalovanja mora biti. To nam pripada in se moramo s tem spopasti. Ko enkrat prestopimo prag spoznanja, da ljubljene osebe ni več in se ne bo več vrnila, smo pripravljeni žalovati.
Tisti, ki so izgubo preboleli vam bodo povedali, da so se ujeli v misli, ali bom do konca življenja sam/a. Ali bom še kdaj srečala koga za prijateljstvo? Ali je to pošteno do mojega pokojnega partnerja?
Človek je socialno bitje in ima pravico živeti naprej, ne le preživeti. Kdor izgubi partnerja zaradi smrti ali ločitve, doživi to kot bistveno zarezo v svojem življenju. Navaditi se mora ne le, da manjka partner za pogovor, ampak tudi da manjka telesna skupnost. Resnična spolna intimnost zahteva celega človeka tako telesno, kot čustveno in duhovno.
Res pa je, da so prijateljstva v srednjem in zrelem obdobju drugačna. Marsikdo ostane sam v svoji hiši in se s prijateljem srečuje občasno. Nekateri se skupaj preselijo in skrbijo drug za drugega v starosti, spet tretji ostanejo sami. Vse je prav.
Najbolj zdravilno je, da o izgubi govorimo. Da imamo nekoga, ki nas bo pripravljen poslušati in poslušati.
Težko je, ko se človek vrti v začaranem krogu žalosti, vednar enkrat vseeno pogleda čez to. Ko iztečejo vse solze, ko se izlijejo vse besede, človek utihne in tudi tišina je lahko zdravilna.
Mnogi začnejo poslušati radio, raziščejo svojo ustvarjalno plat, se lotijo branja, se preselijo ali drugače preuredijo dom, se začnejo družiti. Tudi pogovor s strokovnim terapevtom vam lahko pokaže most iz osamljenosti nazaj v življenje.
Kaj sledi, ko je žalovanje mimo- kaj po tem?
Nihče nima neomejenega časa na tem svetu. Življenje nima nobenega jamstva, kakšno bo in koliko časa bo trajalo. Nič ni samo po sebi umevno. Živeti za ta trenutek, kot da je poslednji, in ne zamuditi niti sekunde. Jutri je nov dan. Rajnik v srcu nikoli ne umre.
Še več boste našli tukaj.
-
-
-
-
-
