Kdaj smo v Sloveniji zares dobili sadne jogurte? Poslanka Mojca Škrinjar je zapisala, da ga med letoma 1980 in 1991 kot običajen državljan nisi dobil.
Twit je požel veliko pozornosti, ker tole- z jogurti, ni bilo čisto tako.
Bilo je pa res, da so bili na voljo le trije, štirje okusi. Pa da smo sadne jogurte zmeraj, ko smo šli po nakupih čez mejo, prinašali s seboj.
*
Žal so nekateri mediji zgodbo o ne-jogurtih obrnili tako, da je imel uporabnik teh medijev občutek, da je bilo pred letom 1991 sicer ”vse na voljo”, le v količinah, ki so značilne za ”grdo in pokvarjeno kapitalistično, potrošniško družbo” – ne.
*
Tako po vojni je bila oskrba zelo pičla, na osebo je pripadalo 25 dag kruha na dan, 15 dag sladkorja, 10 dag mesa na mesec itd., nič mleka in mlečnih izdelkov, razen za otroke.
*
V času mojega otroštva- rojena sem leta 1952 – so bile trgovine še zmeraj na pol prazne. Tako in tako – ker ni bilo denarja- so ljudje zašli vanje le, če ni šlo drugače. In to le po osnovna živila: moka, sladkor, cikorija, olje…Še skromnejši izbor, kot ga danes najdete v kakšnem Karitas ali RK paketu.
*
Bile so pa še druge, bolj neznosne stvari, ki so ostale v spominu.
Kar nekaj znancev sem vprašala, če se spominjajo časov (šestdeseta leta), ko smo lahko le enkrat letno kupili devize za potovanje v tujino. Dejali so, da je v potni list je bančni uslužbenec pritisnil žig, ki je izkazoval, da smo za tekoče leto že prejeli devizno kvoto in nismo bili več upravičeni do drugih deviznih sredstev.
S to odločbo je bilo urejeno, da so za stroške privatnega potovanja v inozemstvo državljani imeli pravico, da pri Narodni banki Jugoslavije ali pooblaščeni banki, na osnovi potnega lista kupijo enkrat letno devize v znesku 400 din. …
*
Moja najmlajša sta bila rojena 1983, 1985. Spominjam se, da smo kot na angela čakali na Hanni, ki nas je prišla obiskat z Dunaja, s seboj pa je prinesla banane, ki jih pri nas ni bilo, pa otroške ”molni” plenice, Toblerone (!), kavo…
V obdobju od 1982 do 1986 je bil namreč strogo omejen uvoz velikega števila proizvodov široke
potrošnje. Primanjkovalo je kave, olja, sladkorja, detergentov in mnogo drugih izdelkov.
*
Leti 1984 in 1985 predstavljata obdobje velike inflacije. Takrat si za nakup oz. plačilo avta je potreboval kredit. Za odobritev kredita pa si moral na banki deponirati 5.000 DM, za dobo 5 let. Ker so bile kreditne kvote v malodane vseh bankah že dodobra izkoriščene, so ljudje kot nori iskali podružnične banke, ki bi še razpolagale s kvoto. Po 5 letih in odplačilu kredita, so banke vračale vrednost mark v dinarjih. 5.000 DEM v dinarjih po 5 letih ni zadostovalo niti za tank bencina. Stopnja inflacije konca decembra 1985 znaša 178,4 %
*
leta 1982 je jugoslovanska vlada uvedla depozit za prehod državne meje, s katerimi je skušala preprečiti odtekanje deviz v tujino. Depozit za prehod državne meje je pomenil, da je vsak državljan ob prestopu meje plačal takso, ki so mu jo vrnili po enem letu. Depozit ob prehodu državne meje je veljal do leta 1984.
*
V tem obdobju 90- let, je čez noč prišel ukaz, da ljudje ne smejo dvigovati tuje valute s svojih bančnih računov. Se še spomnite dolgih vrst, ki so se vile pred bankami, ko so ljudje celo vso noč čakali na SVOJ denar? Na svojih 500 DEM (oziroma na kvoto, ki je bila tisti dan dovoljena)…
*
Takšnih in podobnih ”jogurtov” je bilo še ogromno. A ker je bila večina, ki tole bere, takrat sredi otroštva, njihovi starši so lahko hodili posedat na terase in v gostilne, če so imele firme lastne kapacitete, so hodili na morje, imeli so se luštno, ker jim ni bilo treba ”zapravljati časa” pred računalniki in televizijo…
*
Nihče ni delal težav, da smo šele (!!) aprila 1968 na takratni RTV Ljubljana lahko prvič (!!) gledali Dnevnik v slovenskem jeziku! Kdo bi si belil lase zaradi takšne zapostavljenosti, ko pa smo vsi morali vedeti, da če govoriš srbohrvaško, te razume cel svet!
*
Prav tako se nihče ni pritoževal, da je lahko vsak državljan še tja do leta 1990 na meji doživel izjemno poniževalen ”osebni pregled”.
In to kljub temu, da je carinik točno vedel, da si šel le po fasngo…
*
Naštela sem nekaj cvet iz časa pred letom 1990. Kakšno boste dodali še vi, kajne?
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
