V noči s četrtka na petek 11.12.2020 je ekipa UKC Ljubljana presadila pljuča mlajšemu bolniku z dokončno odpovedjo pljuč zaradi COVID-19 pljučnice. Poseg je skupno trajal 10 ur, presajena pljuča dobro delujejo, bolnikovo stanje v Centru za intenzivno terapijo je stabilno. 34-letni mož in oče je bil z izjemo blage astme pred tem popolnoma zdrav, kadil ni nikoli.
“To je bila prva presaditev pljuč zaradi posledic COVID-19 v Sloveniji in ena izmed približno desetih doslej na svetu,” je povedal predstojnik KO za torakalno kirurgijo doc. dr. Tomaž Štupnik, dr.med. Ekipa UKC Ljubljana je opravila že šestnajsto presaditev pljuč v letošnjem letu.
COVID-19 povzroči pljučnico pri več kot polovici bolnikov, pri nekaterih bolnikih pa so pljuča tako hudo bolna, da potrebujejo dodatni kisik ali celo mehanično ventilacijo. Prizadeti deli pljuč si lahko po okužbi povsem opomorejo ali pa ostanejo trajno uničeni. Večina ljudi ima v pljučih dovolj rezerve, da lahko preživi tudi zgolj s polovico pljuč, vendar pa se zmanjšanje pljučne funkcije vedno pokaže z zmanjšano telesno zmogljivostjo, npr. pri športnih aktivnostih, hoji navkreber, vzpenjanju po stopnicah ipd. “V nekaterih primerih lahko COVID-19 pljučnica nepovratno uniči celotna pljuča. Temu pravimo dokončna odpoved pljuč, bolnika pa lahko reši le presaditev pljuč darovalca,” pojasnjunje Štupnik.
“Naš bolnik je zbolel konec oktobra s kašljem in temperaturo. Po približno tednu dni so se pojavile še težave z dihanjem, ki so hitro napredovale. Po desetih dneh zdravljenja in mehanske ventilacije so pljuča povsem odpovedala, zato so ga morali v Centru za intenzivno interno terapijo UKC Ljubljana priključiti na napravo za zunajtelesno membransko oksigenacijo (angl. extracorporeal membrane oxygenation – ECMO), s katero so preko zunajtelesne črpalke črpali kri iz telesa in jo nasičeno s kisikom vračali nazaj v telo,” dodaja Štupnik.
“Gre za bolnika, ki je bil star pod 40 let in je zbolel za Covidom. Sprva se je zdravil v eni od regionalnih bolnišnic, vendar klasično zdravljenje z umetno ventilacijo – umetnim predihavanjem ni bilo uspešno. Tako da je bil premeščen k nam za izven telesni krvni obtok. Če odpove zdravljenje z umetnim predihavanjem, je to edini način s katerim lahko vzdržujemo življenje. Bolnika smo sprejeli, vzpostavili izven telesni krvni obtok in potem je bil skoraj mesec dni popolnoma odvisen od izven telesnega obtoka, saj je šlo za popolno odpoved pljuč zaradi Covida. In po enem mesecu je k sreči je dočakal presaditev pljuč. Covid je seveda pretežno bolezen starejših, vendar lahko prizadene tudi mlajše bolnike, ravno te, ki so kandidati za izven telesni krvni obtok dobivamo v bolnišnico. Tako da vidimo tudi skrito plat Covida, saj lahko ta bolezen pripelje do uničenja pljuč tudi pri mlajših bolnikih, je povedal prof.dr. Marko Noč, dr.med., vodja KO za intenzivno interno medicino.
“Po štirih tednih zunajtelesne mebranske oksigenacije (ECMO) smo na žalost lahko le ugotovili, da so pljuča dokončno uničena, zato je bila potrebna presaditev pljuč. Zanjo so primerni samo tisti bolniki z dokončno odpovedjo pljuč, pri katerih vsi ostali organi, z izjemo pljuč, normalno delujejo in so obenem dovolj mladi, da bodo lahko po posegu lahko dobro okrevali. Presaditev pljuč pri bolniku, ki je bil več tednov priključen na zunajtelesno mebransko oksigenacijo (ECMO) skriva številne nevarnosti in pasti. Med drugim tudi možnost hude, včasih neobvladljive krvavitve, saj bolniki dobivajo heparin – zdravilo s katerim preprečimo strjevanje krvi v ceveh in v napravi ECMO, obenem pa membrana za oksigenacijo krvi okvarja krvne ploščice (trombocite), to so krvne celice, ki imajo osrednjo vlogo pri zaustavljanju krvavitev.Pri našem bolniku smo krvavitev dobro obvladali, presajena pljuča pa so takoj začela opravljati svojo funkcijo, zato smo lahko z zunajtelesno mebransko oksigenacijo (ECMO) prenehali že v operacijski dvorani. Sedaj je pred nami največja in najtežja naloga, ki bo lahko trajala tudi več mesecev: krepitev mišic, ki so v mesecu in pol izgubile večino svoje moči, najprej dihalnih mišic, da bo bolnik lahko popolnoma samostojno zadihal, nato pa še mišic rok, nog in trupa, da se bo lahko spet vrnil v običajno življenje,” pojasnjuje Štupnik.
“Med samo transplantacijo je življenje pacienta v rokah anesteziologa in kirurga. Tako zaradi same narave transplantacije nadomeščamo delovanja pljuč in srca z aparatom zunajtelesno podporo dihanju z aparatom srce pljuča. Ko bolnik pride na naš oddelek, ga priklopimo na monitor življenjskih funkcij. Bolniki so v umetni komi dva do pet dni. Drugi dan naredimo bronhoskopijo, a preverimo, kako so nova pljuči prišita in povezana s sapnikom. Po nekaj dneh se bolnik začne prebujati in spontano dihati – stanje je še vedno kritično. Vtem trenutki so pomembno respiratorni in lokomotorni fizioterapevti. Te pacienti so vsi imunsko oslabljeni in zato je večja nevarnost okužbe in jih izoliramo v posebnih sobah. Transplantacijskega programa nismo zmanjšali in zato si toliko bolj prizadevamo, da se umaknemo iz 47 let starih prostorov v nove prostore za intenzivno zdravljenje,” je povedal doc.dr. Primož Gradišek, dr.med., vodja Oddelka za intenzivno terapijo – CIT.
Kljub kadrovskim in prostorskim težavam zaradi epidemije Covida smo letos presadili 116 organov v primerjavi s 95 v letu 2019. “Pričakujemo še kakšna transplantacijo do konca leta. Vsaka presaditev zahteva poseben dogovor, saj je treba preveriti, ali imamo za prejemnika dovolj prostora in dovolj kadra, da nato uspemo. Z transplantacijsko dejavnostjo presaditve pljuč smo začeli konec leta 2018 in smo dosegli popolno samostojnost. Presaditev pri COVID bolniku je že bila opravljena na svetu v parih primerih, vendar so to posamezni primeri v velikih centrih, zato smo na to izredno ponosni. Seveda je bilo mogoče, ker smo dobili tako ustreznega darovalca kot prostor in ekipo in smo zato zelo ponosni na strašanski napredek programa transplantacije pljuč,” je povedal doc. dr. Ivan Kneževič, dr. med., vodja transplantacije dejavnosti v UKC Ljubljana.
-
-
-
-
-
