Zadnje čase mediji objavljajo veliko člankov o še eni senčni plati ”korona – karantene”: razmere naj bi ženske ponovno nagnale za štedilnike.
No, dopuščam možnost, da se je kje kaj podobnega res zgodilo, a moram vseeno dodati:
Na splošno se ženskam, ki so tudi žene (partnerice) in mame, godi dosti dosti, dosti, bolje, kot se je še moji generaciji.
Še pred 30 + leti so morali moški, ko so pomagali ženi pri gospodinjskih delih in otrocih, to skrivati. Ker če ne bi, bi se iz njih obilo norčevali.
Tudi iz prve roke lahko povem, da sem bila svoj čas za čisto vse sama. Zlasti potem, ko je umrla tašča.
Danes je drugače: kakor daleč mi seže oko, povsod vidim moške, ki so v partnerstvu enakovredni s svojimi ”boljšimi polovicami”.
In če je kje kaj drugače, je bilo verjetno ”drugače” tudi pred ”korono”.
**
V primerjavi s časi izpred 30 + več leti, imajo tudi šolarji danes ”raj na zemlji”. O njih sem že velikokrat pisala, marsikatero staro, a zelo bridko zgodbo najdete tudi v mojih 3 knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače. Povedane iz prve roke! Iz njih boste izvedeli, kako so odraščali celo starši, da o starih starših ne govorim.
Prepričana sem, da sprotne težave lažje prenašamo, če vemo, da so imeli drugi še težja bremena.
Še moja generacija, denimo, v šoli ni imela malice. Kadarkoli sem šla v šolo po kosilo, sem pogosto lahko poslušala otroke, ki so čakali v vrsti za obrok: ”Meni tega ni treba, jaz ne bom jabolka, ne maram mesa, ne maram juhe, ne maram preliva za čez makarone….itd. itd.”
Šolske potrebščine so bile drage, spominjam se, da smo ”suhe” barvice toliko časa uporabljali, dokler se jih je lahko držalo med prsti.
Otrokom so se takšne zgodbe, kadar sem jim jih pripovedovala, zmeraj zdelo ”zelo smešne”.
**
Zavedam se, da so meseci, ko ni pouka, za marsikoga neznosni. Zlasti tam, kjer živijo na komaj nekaj kvadratnih metrih. Ni lahko.
A tako, kot za dežjem zmeraj posije sonce, bo tudi tokrat! prepričana sem!
Morda bomo potem znali vse to, kar imamo, še toliko bolj ceniti.
tudi tisti, ki živijo zelo skromno, imajo na voljo več, kot so imeli predniki.
Pavla Žuman je danes napisala:” V okolici Benetk so učenci nekoč nosili mizo in stol s seboj v šolo. Danes smo s pomočjo internetnih aplikacij šolo pripeljali v domove.”
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
