Nekoč so me povabili na praznovanje nekega gospoda. Drenjali smo se v zelo majhni jedilnici, zdelo se mi je, kot da smo sedeli drug na drugem. Ko je gospodinja prinesla na mizo juho, smo si vročo skledo podajali iz rok v roke do slavljenca, ki je sedel na čisto drugem koncu, da si jo je najprej nalil on, potem pa še vsi ostali. Kasneje sem vprašala gospodinjo, zakaj tako, mar ne bi bilo enostavnejše, da bi šli lepo po vrsti?
Vsak zgrožena me je pogledala in mi šepetaje razložila, da je pri njih tako v navadi. Ker je on že od nekdaj glavni. Zmeraj je imel zadnjo besedo. Brez njegovega privoljenja spomladi menda še lastovke niso upale gnezditi na kozolcu.
**
Verjetno vsak od nas pozna ali v krogu družine, v okolju, kjer živi , v podjetjih, ker dela pa sploh, osebe, ki so do te mere nedotakljive in privilegirane, da se jim nihče ne upa nič reči, nihče se jim ne drzne oporekati. Pa ni nujno, da so to le vodilni delavci, še zdaleč ne! Diktatorčki se lahko skrivajo v čisto običajnih posameznikih!
**
V neki pisarni je delalo sedem žensk. Zaradi Zdenke, ki ni dovolila, da bi se odpirala okna, so dihale na škrge. Ko je nekoč ena od njih- bila je ravno noseča- omedlela, so sklenile, da se pritožijo pri direktorju. Ne boste verjeli, kaj se je zgodilo! Vseh šest ”zdraharic” so premestili po oddelku, Zdenki pa se je v pisarni pridružilo šest novih ”žrtev”.
**
Andrej je delal v komisiji, ki je konec leta preverjala stanje artiklov v skladišči. Če se je zgodilo, da je bilo kaj ”viška”, je trenirke, kape in smučarske nogavice brez slabe vesti dal na stran in kasneje odnesel domov. Nekaj je prodal, nekaj razdelil bližnjim. Vrsto let so njegovo početje tolerirali. Potem pa je direktor, ki je za to vedel, pa se Andreju ni upal zameriti, v času, ko se je komisija lotila dela, nenadoma ”zbolel”. Fantom se je pri kontroli zalog v skladišču pridružila neka ženska iz hčerinske družbe, ki je, ko je videla, kaj se dogaja, nemudoma ukrepala. Andrej je dobil knjižico. A poglej ga, vraga! V komisiji se je zgodil punt! Vsi so stopili na njegovo stran, češ da je dober delavec, priden, da ima dva nepreskrbljena otroka, da se s človekom, ki včasih da za pivo, tako ne dela.
**
Vsak od nas pozna takšne, ki – ko sedijo v avtomobilu- pritiskajo na plin do ”daske”, pa se jim nikoli nič ne zgodi. Za policiste, kot da so nevidni. Drugi na njivi – pred hišo- kurijo odpadke, kar se ne sme, pa vsi molčijo, četudi jim dim ”posvinja” notranjost stanovanj. Vsak blok ima razgrajače, ki počnejo, kar jih je volja, pa se jih nihče ne upa prijaviti.
**
Ne bom pozabila Eličine zgodbe. Ravnatelj OŠ, ki jo je obiskovala, je imel navado, da je vabil v pisarno deklice in jih otipaval. Vsi so se ga bali, kajti lahko bi komu napisal ”negativno mnenje”, ki je bilo svoj čas odločilno pri vpisu na srednjo šolo. Potem pa je Nagnusnež umrl in njen oče je – ker je bil tudi neke sorte funkcionar- na njegovem grobu odbrenkal ganljiv govor ” o tovarišu, ki ga ne bomo nikoli pozabili”. To je storil, čeprav je vedel, kaj je storil tudi njegovi hčerki….
**
Živimo ob krožni ulici. Žal se dogaja, da nekateri vozniki ne upoštevajo omejitev (30km/h). Drvijo kot snete sekire, četudi vedo, da je- vsaj v našem delu- ulica polna majhnih otrok. Nekoč sem napisala vljudno, zelo prijazno pismo na vsa gospodinjstva. Lepo sem jih prosila, naj tega ne počnejo več. O reakcijah bom raje molčala….
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
