V t-. i. ” starih časih” smo otroci pogosto negodovali. Zakaj tudi ne bi, smo si govorili, ko smo se morali učiti tudi ”nekoristnih stvari”. Po otročje smo mislili, da so nepotrebne.
Mame so ”maltretirale” hčere (nekatere tudi sinove), nauči se kuhanja, pospravljanja, nauči se, kako srbeti zase. Ko so – za piko na i – dodale.”Jaz ne bom zmeraj”, je prisotne stisnilo v grlu in hočeš, nočeš, so se lotili samopreživetnega dela in učenja.
Nekoč (na srečo je tako ponekod še danes) je bilo samo po sebi umevno, da sta oče in mama prenašala praktično znanje na svoje potomce. Želja je čisto razumljiva, saj je strah pred lakoto in izgubo strehe nad glavo, tičal globoko v kosteh.
Potem pa so prišli ”zlati časi”, ko se je dalo vse, kar je človek potreboval, kupiti v trgovini ali na spletu. Potreba po lastnem znanju na temo samopreživetja je izgubila moč, v nekaterih krogih je postala celo smešna.
Kljub modernim časom sem še zmeraj privržena ”starim navadam”, kar pomeni, da se trudim, da nisem odvisna od ”ponudbe v trgovini”.
Ko sem pred več leti doživela, kako se je metalo iz paketov RK na tla – pred kontejner vse, kar lastniku paketa ni bilo po godu, sem na FB odprla dodatno stran ”Lonček kuhaj”. Tam sem objavljala preproste in cenovno zelo ugodne recepte, preizkušene v lastni kuhinji. Želela sem dokazati, da se da tudi s komaj kaj denarja dobro jesti. Spominjam se, da smo več dni zapored jedli le jedi iz bučk in krompirja, pa ni nikomur padla krona z glave.
V preteklosti smo bili v naši družini kar nekajkrat ”strogi veganci”. Razlogi so bili različni, ”krivo” pa je bilo hudo pomanjkanje denarja. Še dobro, da smo imeli vrt, pa da nismo bili izbirčni. Še danes smo zelo skromni potrošniki mesa. V soboto kupim, na primer, 4 puranje zrezke za 8 odraslih in 4 otroke. Zmeraj jih obrežem in iz obrezkov naredim v ponedeljek ali v torek še rižoto. Lahko tudi kaj drugega.
Nikoli nisem cenila tistih, ki so se iz hrane norčevali. Ali na njen račun vihali nosove!
Prijateljica, upokojena učiteljica gospodinjstva, je, ko sva se srečali, razlagala, kako hudo ji je bilo, ko je poslušala otroke, ko so ji pripovedovali, kaj doma jedo. Po njenem so od 10 otrok v povprečju le v dveh družinah pripravljali tople in dnevno sveže obroke.
Celo ob nedeljah, ko bi lahko, so vzeli iz zamrzovalnika Mercatorjevo zmrznjeno pico in si jo privoščili, sedeč na kavču pred TV ali računalniki. Pa ta ”prehranska revščina” ni bila značilna le za revne, tudi v premožnejših družinah ni bilo dosti bolje.
Čudni časi so pred nami, mislim, da bi bilo dobro, če bi se začeli malo bolj ukvarjati s tem, kako preživeti, ko ”nimaš nič vzeti v roke.”
Ifigenija je na twiterju zapisala:” Nekoč je na predavanju dr. Žorž vprašal: če bi imeli na poti domov nesrečo, ali vaši otroci vedo, kje imajo nogavičke? Jopico? Si znajo pripraviti sendvič? Vedo, kako se uporablja pralni stroj? Kako se skuha njihova najljubša jed? Ne ponižujte otrok, češ da niso sposobni tega.”
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
