Saj veste, kaj pravijo: če bi fovšija gorela, Slovenci ne bi potrebovali drugega gretja.
Žal.
Takšni smo.
Že sama misel, da ima nekdo več denarja, kot kot ga imamo mi, je za marsikoga bogokletna.
Ta prekleta socialistična uravnilovka, ki še dodatno podžiga dobro, staro slovensko lastnost, ki sliši na ime Nevoščljivost!
*
Martina in Simon sta se spoznala v srednji šoli. Simonov oče je bil ”garažni” podjetnik. Ker pa je bil tudi inovator, mu je bila že misel, da bi se kdo drug mastil na račun njegovih žuljev, njemu pa dajal v zameno le minimalno plačo, več kot groteskna. V letih pred 90 je, trmast kot je bil, raje delal za komaj kaj fičnikov, a v silni želji, da bi njegovi izumi koristili sinu, ko bi prevzel obrt.
Martina in Simon sta malodane vse počitnice, vse proste dneve, vikende….pomagala v garaži. In študirala obenem. Bili so pač tudi veliki deloholiki.
Leta 1995 je Simon najel manjši obrat, ki je zaradi tajkunskih prevzemov propadel. Družinskemu podjetju je zelo dobro šlo, začeli so zidati novo tovarno. Kljub temu, da jim ni več nič manjkalo, so ostajali skromni. Edini luksus, ki so si ga privoščili, je bila počitniška hišica na obali, pa še za to so imeli razlog: huda astma, za katero je bolehal Simonov in Martinin sin.
Leta so tekla, zaposlovala sta vedno več delavcev.
S tem ”več” pa je rasla tudi foušija. Lahko bi ji rekli tudi zloba. Ljudje so se do njiju začeli obnašati sovražno. In to isti, ki so vedeli, kako težko jim je šlo na samem začetku in koliko stvarem sta se morala odpovedati.
Takole pravi Martina:” Večina tistih, ki pljuva po nas, ne bi zdržala delovnega tempa, ki ga imava s Simonom. Marsikdo, ki bi bil vztrajen, ki bi začel podobno, kot sva midva, bi imel danes toliko kot midva ali celo še več.”
*
Podobno je tudi pri športnikih. Redki so, ki opazijo, koliko stvarem se morajo odpovedati, da lahko nekega dne stopijo na stopničke. A ko se to zgodi, je ”narod” sicer navdušen, žal pa že naslednji dan sledi tisto, najbolj žalostno: koliko so te barabe zaslužile? In ko se izve, je konec z vsako empatijo. Bogvarij, da te – istemu športniku naslednjič ne uspe. Takrat pa sledi maščevanje tudi na račun foušije in zaslužkov! Sledi pa tudi – privoščljivost! V najhujši obliki.
*
Vsak ve, da se s knjigami – vsaj ne v SLO – ne da obogateti. Ne bom pozabila prvega literarnega večera v domačem kraju. Ob zakuski pristopi sokrajan in mi reče:” Bom vzel kos potice, saj vem, da je ti nisi spekla, nisi sposobna! A knjige ne bom kupil! Ti se že ne boš debelila na račun mojih žuljev.”
*
Lidija in Jernej sta bila skoraj 15 let brez otrok. Potem pa se je zgodil čudež. Lidija je zanosila. O tem, koliko sreče jima je prinesel Jan, se ne da opisati! Ljudje pa, takšni kot so, so ju spraševali: ”Kateri poštar ga je pa vama naredil?”
*
Nič se ne da narediti čez noč. Pot do uspeha- pa četudi je ta uspeh komaj viden- je dolga in trnova. Polna odpovedovanj, padcev na kolena.
Žal nikoli ne uspejo vsi. To, da se na vso moč trudimo, še ne pomeni, da bomo nekoč oblekli rumeno majico!
So pa zato lahko zelo božajoče majhne, intimne zmage, ki nas kljub temu osrečujejo.
Škoda res, da mediji tudi sicer o njih bolj malo (nič) govorijo…
Veste, foušija je zlo, to je rak, ki nas žre od znotraj. Foušije se ne vidi, naredi pa ogromno hudega. Pa ne toliko tistim, zaradi katerih ponoči ne spimo. Foušija je najhujša za našo lastno dušo. Ne da bi vedeli, kdaj, jo počrni in zastrupi.
Bognedaj, da ji pri tem pomaga še Privoščljivost!
*
Bodimo Ljudje in iz vsega srca privoščimo drugim, da uspejo!
Pa da so pri tem tudi srečni!
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
