Prvi šolski dan!
Danes je prvi šolski dan!
Povojne generacije so imele to srečo, da se jim ni bilo treba – vsaj ne v skupno dobro – nikoli tako drastično prilagajati, kot se to dogaja zdajšnjim generacijam.
V minulih dneh sem se z vnukoma veliko pogovarjala. O maskah, kakopak. To, da jo bosta nosila, sta sprejela kot nekaj, kar je čisto samo po sebi umevno.
»Kajne, babi, nosil jo bom zato, da ne bom okužil sošolca, če bom slučajno zbolel!« je razmišljal vnuk.
»Ali pa on tebe!« ga je dopolnila sestrica.
Okoli Covida nisem zganjala histerije. Zavedam se, da se z boleznijo, ne s to, ne kakšno drugo, ni šaliti. Seveda, dopuščam možnost, da nas imajo svetovni voditelji ”za norca”, a ker imam raje vrabca v roki kot goloba na strehi, mi tovrstna hipotetična histerija čisto nič ne pomeni.
Mičkeno pa me je vseeno strah ob misli, v kako egoističnem svetu živimo. Ne le pri nas- tudi marsikje drugje.
Prvič po letu 1945 smo soočeni s situacijo, da bi se morali v skupno dobro nečemu odpovedati. Masovno stopiti na zavoro. Masovno storiti nekaj proti svoji volji zato, da ne ogrožamo bližnjih.
Egoistična družba, katere del smo, pa se enostavno ne zna ničemur odpovedati, ne zna nič potrpeti. Ne zna stisniti zobe niti za lastno dobro.
Mislim, da ni čisto nič narobe, če se tudi otroci naučijo, da ni nič samo po sebi umevno. Da nas lahko življenje preseneti in nas prisili, da se obnašamo drugače, kot smo se še včeraj.
A kot že rečeno: težave ne vidim v otrocih, vidim jih pa v njihovih starših.
Na prvi šolski dan me spominjajo bele dokolenke. In črni šolski copati. Pa lesena puščica in zadnja klop, v katero sem se usedla, ker so bile vse druge zasedene. Učiteljica se mi je zdela zelo lepa, morda tudi zaradi živahne rdeče šminke na ustnicah? Šolska torba ni bila nova. Bila je usnjena, z enim samim predalom. Takrat smo malico nosili še s seboj. Kos kruha in jabolko. Mislim, da sem imela prvič na kruhu namazano tudi maslo. Sošolec Franci mi je torbo vzel in z njo začel dirkati med klopmi. Kruh se je pri tem odvil in posvinjal enega od zvezkov. Mastnega madeža se ni dalo očistiti. Zmeraj, ko sem vzela tisti zvezek v roke, me je bolelo srce. To so bili namreč še časi, ko so nam ocenjevali ne le pisavo, tudi obliko. Pa delali smo okraske. Pa nosili črne škornje, v katerih so ledenele noge.
Konec prvega razreda smo šli tudi k prvemu svetemu obhajilu. Moja glava je tik nad župnikovo (Starman)
Še ena naključna zgodba:
Marta (1950): »Moj oče je bil učitelj na eni od podružničnih šol. Stanovanje smo imeli na podstrehi, ogromno kuhinjo, sobo za starše in manjšo sobo, v katero smo lahko stlačili le eno posteljo. V njej sva ležali s sestro, brat pa si je postlal v kuhinji na tleh. Njegov modroc smo čez dan umaknili, da smo se lahko gibali. Vode nismo imeli, zato smo hodili ponjo v pritličje, kjer je bilo ogromno korito. V njem so se umivali tudi šolarji. Konec tedna smo se tam na skrivaj skopali tudi otroci. Kako sta se umivala starša, se ne spomnim, vem pa, da je bila mama prav zaradi težav z vodo nenehno nesrečna. Leta 1964 sem se vpisala na učiteljišče, stanovala pa sem v internatu. Tam so bile razmere za bivanje še slabše kot doma. Na oddelku je bilo kakšnih sto deklet, imele smo en tuš, pa še ta je bil večino časa pokvarjen. Če je že tekla voda, je bila mrzla. Umivale smo se v lijaku, v katerem smo si tudi prale spodnje perilo. S seboj sem imela troje spodnje hlače, menjala sem jih vsak drugi, lahko tudi vsak tretji dan. V tretjem letniku, ko sem se med počitnicami zaposlila, sem si kupila nekaj dodatnih kosov perila. Leta 1968 se je naša družina preselila v blok, ki je bil zgrajen po vojni. Stanovanje je bilo brez kopalnice. Mama je vztrajala, da jo naredimo sami, zato smo zanjo žrtvovali otroško sobo. Na srečo smo bili vajeni skromnega življenja, tudi brat je molče pristal na to, da bo tudi v novem stanovanju spal v kuhinji.
Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi zlasti v zimskih mesecih ni dal dihati. O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer je njihovo mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. Civilizacija pa taka!«
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
