Že lep čas ni več pomembno, KAJ kdo reče, temveč – KDO.
Ni pomembno, KAJ kdo naredi, temveč KDO stoji za narejenim.
In ko smo enkrat na zelo ”svojih” okopih: smo sploh sposobni videti, če kdo od naših ”nasprotnikov” v vseh pomenih te besede, naredi kaj dobrega?
Smo sploh sposobni – pohvaliti? Priznati, da je tudi tisti, s katerim ne bi šli niti na kavo- naredil nekaj, dobrega, nekaj, kar je prav?
Smo se kdaj zalotili, da takrat, ko pretirano hvalimo svoje junake, to počnemo tudi zato, ker smo jezni in ljubosumni na tiste druge, ki niso iz ”našega kroga”?
**
V nekem slovenskem kraju je bila tudi nekoč glasbena šola, v katero so zahajali večji in manjši glasbeni talenti. Problem, ki so ga imeli, je bil ta, da je vodstvo šole veliko dalo na to, čigav je kdo. David je bil izjemen. Vsestranski talent. Blestel ni le v glasbeni šoli, enkraten je bil tudi v atletiki. Imel je le to smolo, da starši niso imeli denarja za najboljšo opremo tako pri športu kot pri instrumentih. Nekoč je glasbena šola dobila večjo donacijo prav zaradi Davidovih nastopov. Vodstvo šole se je moralo odločiti, koga od mladih glasbenikov bodo poslali na poletno- mednarodno glasbeno šolo. ”Brez zveze, da pošljemo Davida, tako in tako ga domači na glasbeni poti ne bodo mogli podpirati,” so sklenili in – poslali nekoga drugega – z bolj uspešnimi starši.
PS
Po 18. letih, ki so minili od tega dogodja, je tisti drugi že zdavnaj poniknil, David pa blesti tako na poklicnem kot na glasbenem področju. Vse, kar je v življenju dosegel, si je izboril sam!
**
Lado se je po diplomi še z mnogimi drugimi prijavil na razpis v nekem, takrat zelo znanem podjetju. Prišel je v ožji izbor. Na tapeti sta ostala le še dva. V bistvu je imel (po svoje) srečo, da sta bili v komisiji tudi dve ženski. Ki sta tudi pripomogli, da se je tehtnica nagnila v korist drugega kandidata, češ ”lepše zna komunicirati” in ”ima bolj izbran stil oblačenja”. (brez heca, tako je bilo)
Minila so leta, David, vztrajen, zagrizen, četudi še zmeraj redkobeseden, se je podal v zasebne vode, iz ”garažnega” podjetja je v manj kot desetih letih ustvaril uspešno podjetje, ki je s časom ”povozilo” tudi firmo, ki se ga je nekoč otresla zaradi ”manj uglednega oblačenja”.
**
Robert je med sošolci veljal za klovna. Rad se je šalil in ni se dosti sekiral, če so se tudi drugi norčevali iz njega. Še učitelji so ga poznali kot ”šolskega norčka”. V letu, ko je končeval osemletko, se je na OŠ zaposlila zelo vneta socialna delavka, ki je naredila vse, da so učenci izbrali srednjo šolo po njeni izbiri. Uspelo ji je, da je Robertove starše prepričala, da je njihov fant- norčav, kot je bil- dovolj ”dober” le za kakšno mehanično delavnico. Niso pomagale ne solze ne prošnje! Odločitev je padla. A se Robert ni dal! Konec prvega letnika je spoznal še dva druga navdušenca, skupaj so spravili ”ansambelček”, ki je igral na različnih ohcetih in obletnicah. Nič posebnega- a kar dobro so zaslužili. Ko je prišel iz JLA, je s preprodajo mark in šilingov zaslužil toliko, da si je kupil prvo stanovanje. Kmalu še drugo in tretje in četrto. Odprl je salon avtomobilov. Trgovino z rezervnimi deli. Bil je rojen trgovec, ljudje so ga imeli radi tudi zato, ker se je znal zmeraj pošaliti. Ko mi je pripovedoval svojo zgodbo, je večkrat ponovil, da bi bilo vse drugače, če bi mu tista svetovalka znala prisluhniti in ga slišati.
**
Že v času, ko so živeli moji najstarejši sogovorniki, je bilo zelo pomembno, čigav je bil kdo. Nekakšna, t . i. ”rodbinska odličnost” se je na nek način podedovala. Saj veste- kakršen oče- takšen sin”. Včasih so se morali tudi poročiti ”svojemu stanu primerno”. Morda tudi iz lastnih, družinskih zgodb vemo, da so v takšnih zakonih ženske veliko pretrpele. Ponekod tudi možje.
**
Nekoč so naredili zanimiv eksperiment. Isto besedilo je s časovnim zamikom prebralo več govorcev. Med njimi je bil tudi eden, ki je bil medijsko zelo znan in priljubljen. Uredništvo dotične TV- postaje je dobilo na stotine pohvalnih pisem, češ, kako vrhunski govor je imel omenjeni.
**
Nekaj podobnega sem doživela kakšna tri leta prej, preden sem v samozaložbi izdala prvo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Takrat se mi o samozaložništvu ni niti sanjalo, zato sem lepo prosila znanko, naj prosi urednika neke večje založbe, če moj tekst prebere. Minilo je skoraj leto, ko sem precej previdno potrkala na njegova vrata. Nekaj časa je trajalo, da je našel mapo (gradivo sem morala natisniti), potem pa jo je vrgel na mizo z besedami:”Kdo bo pa to sranje bral!” Veliko kasneje, ko je knjiga doživela že kar soliden uspeh, so me nekoč povabili, da sem o njej in o samozaložništvu predavala na nekem srečanju založnikov na Obrtni zbornici. Dotični je pristopil k meni in mi- to zelo cenim- priznal, da teksta ni niti prebral. Bilo mu je pa strašno žal, da ga ni. Name je gledal zelo zviška in podcenjevalno, češ kaj bo ”ena starejša gospa”, ki se ji v življenju, dokler je bil še čas, ni uspelo uveljaviti, imela pokazati.
**
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
