Pogosto se niti ne zavedamo, kako hitro in neopazno prihajajo med nas različne spremembe. Ko enkrat so, se nam zdi, kot da so že od zmeraj.
Spominjam se nekega Matjaža. Imel je težjo obliko depresije, pa so ga še tam okoli leta 1983 zdravili z elektrošoki. Bila sem prepričana, da so elektrošoki izzveneli najkasneje v 50 letih. Kako sem se zmotila!
Se še spomnite, kakšen cirkus so zganjali kadilci in tudi gostinci, ko se je prepovedalo kajenje? Danes si niti predstavljamo ne več, da bi nam ob torti ali kavi nekdo od sosednje mize puhal dim pod nos! Še v času mojih dijaških in študentskih let se je kadilo na avtobusu, pri zdravniku, po bolnišnicah. Na srečo smo tudi to ”vojno” preživeli!
Še ”ravnokar” smo pisali prava pisma, ki smo jih oddajali na pošti! Danes? Vse se dogovorimo preko mailov, še položnice, ki so jih poštarji še včeraj metali v ”kaslce”, bodo zdaj zdaj postale zgodovina.
Ko smo se vselili v novo hišo, pred malo več kot 35 leti, smo kurili na premog in na drva. Bližnja in daljna okolica je pozimi smrdela po premogu kot sam vrag! Zrak je bil ob večerih takšen, da bi ga lahko rezal. Sneg pa je bil hitro pokrit s sajami. Potem smo prešli na kurilno olje, toplotno črpalko, danes imajo mnogi že lastno elektrarno. Danes je- vsaj pozimi- zrak veliko čistejši, pa tega ne opazimo.
Tudi časi, ko smo točno vedeli, kaj obleči in nismo kot največji izgubljenci stali pred prepolno omaro, ter stokali, da bo spet treba v trgovino, ker nimamo nič, so na dosegu roke.
Kot bi bilo včeraj, nas vidim, kako ponosno smo hodili naprej in nikoli vzvratno.
Še ”ravnokar” nismo imeli nobene avtoceste! Ko sem zložila otroke v avto, da se gremo kopat v Šmarješke Toplice, bi- enkrat sredi poletja- prišli prej na Dunaj kot smo prišli do tja.
Pod zdravo hrano se je smatralo tisto, kar je zraslo na vrtu in ne to, kar se bohoti na policah, kjer piše ”bio”.
Kje so časi, ko smo zaupali v izobrazbo, prepričani, da le-ta prinaša širino, kulturo, inovacije, boljši svet, boljši jutri? Škoda res, da se je hkrati iz izobraževalnih procesov tako vztrajno brisala zdrava pamet.
Včasih smo se borili, da bosta spola enakopravna. Zakaj ni nikomur padlo na pamet, da bi se boril zato, da bosta – enaka?
Nekoč so težave reševali s pogovorom. Redkokdo je imel toliko denarja (in volje), da bi si poiskal odvetnika.
Ko smo ob tem času šli na morje, smo potem v doooooooooolgi vrsti stali pred telefonsko govorilnico, da smo lahko na kratko povprašali, kako je doma, če je še vse na svojem mestu. Danes so nekateri sveto prepričani, da so imeli mobitele že Kremenčkovi.
Še ni dolgo nazaj, ko je nekaj veljala ”dana beseda”. Danes so v uporabi ”pogodbe”, v katerih je polno drobnega tiska.
Zakaj se je obilo bralo v času, ko so bili ljudje še zmeraj na pol pismeni, kljub temu pa so imeli doma knjige- od Mohorjeve družbe do večernic, do različnih zgodb, ki so izhajale v časopisih, pa se jih je potem dalo izstriči in speti v posebne knjižice, ki so šle iz rok v roke? ZAKAJ je danes- kljub ogromnemu številu tistih, ki kulturo ustvarjajo – kulture tako malo? Odjemalcev pa še manj. Zakaj je nekoč, ko je prišel na obisk Ferdo Godina- pa sploh ni bil ne vem, kako znan pisatelj- dvorana s 500 sedeži pokala po šivih, danes pa jih pride v knjižnico, četudi pripeljemo ”špice”, komaj pet ali deset? Pa še to so tisti, ki imajo obiskovanje takšnih dogodkov že v krvi. Zakaj je bilo še lani kup kulturnih dogodkov, na katerih ni bilo enega samega obiskovalca? Zakaj?
Še nikoli v zgodovini niso bili naši (slovenski) smetnjaki tako polni kruha, po drugi strani pa toliko lačnih in brez službe?
Še nikoli ni bilo toliko vsega, pa tako malo zadovoljnih ljudi.
O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:
JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič
Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače
Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf
-
-
-
-
-
