Milenina kolumna: Slovenci imamo že od nekdaj strašno radi ”komando”

0
129
Foto: Pixabay.com

Že na začetku 20č. stoletja, ko so v naši deželi vladali liberalci in klerikalci, se je govorilo o tem, kdo od njih ima boljšo komando in zato tudi več sledilcev. Ko so ob tisti znani rdeči knjižici, v kateri je škof Jeglič napisal (po takratnem mnenju) nekaj ”spolzkih” nasvetov zakoncem, le-tega zatožili malodane vsem medijem v Evropi, so se klerikalci jezili sami nad sabo, češ:”Kaj jim pa moremo, liberalcem, če imajo takšne predpostavljene, da si vse upajo!”

Veliko moč je imel tudi župnik. A niti približno ne takšne, kot mu danes radi pripisujemo. Močnejši od njega so bili posamezniki, ki so posojali denar ali pa so bili vaščani in meščani kako drugače odvisni od njihove dobre volje. Žal je bil od te dobre volje odvisen tudi župnik. Če se Mogočnežu ni prilizoval, je šla po gobe zamisel o novem farovžu, na primer! Takšen Mogočnež je imel komando nad, če lahko tako rečem, življenjem v kraju.

Pomembnejši tako od prvih kot od drugih pa so bili družinski očetje. Gospodarji kmetije ali obrti ali upravljavci družinskega premoženja. Bili so nedotakljivi, zato se je neštetokrat tudi zgodilo, da so vse, nad čimer so imeli komando, tudi zapili ali zakartali ali zakurbali.
Oča je odločal, kdaj mu mora biti žena na voljo, odločal je, kam bo šel denar, s kom in kdaj se bo poročil eden od otrok, kdo bo ostal za hlapca in kdo za gospodarja. Če je bil oča dobrega srca in je imel ženo rad, potem ni bilo težav. Če je ni imel, če se je moral z njo poročiti po ukazu svojega očeta, potem je družini pogosto trda predla.

Jože je bil ljubljanski veljak, bogat advokat. Do žene in treh hčera pa je bil kot satan. Ko je ob petkih zvečer vzel iz žepa mošnjiček, da bi ženi odmeril denar za gospodinjstvo, ji je zmeraj dal kovance. Vrgel jih je na tla in žena se je morala spustiti na kolena ter jih pobirati. Hčere pa so morale sedeti na zofi in jo gledati ter se pri tem učiti, kako pomembno je, da se ”vrhovno komando” spoštuje in brezpogojno uboga.

Ivan je živel v isti ulici kot Jože. Žena je bila precej mlajša od njega, imela sta tri otroke. Kaj vse se je dogajalo v tej hiši, si lahko le predstavljamo. Bogatija je bila po vojni nacionalizirana, v njej so živeli socialistični bogatuni.
Isto sranje, drugo pakovanje, bi rekli sosedje.
Ko so potomci enkrat po letu 2000 dobili hišo ponovno v svojo last, so želeli spodnje stanovanje preurediti zaradi očeta, ki je bil invalid na vozičku, zgornje pa za ta mlade. Pa jih preseneti zidarski mojster, rekoč, da pri razporedu prostorov nekaj ”ne štima”: hodnik je bil veliko daljši kot soba. Začeli so podirati steno in na veliko začudenje na drugi strani odkrili ”luknjo” 2m x 2m. V njej je bil klečalnik, v enem od predalov komode pa so bile tri škatle Bata čevljev. V njih pa okostja komaj rojenih otrok. Vprašanje, zakaj ti otroci niso smeli živeti, bo ostalo neodgovorjeno. Ve se le, kdo je imel v hiši komando. In kako strašna in neusmiljena je ta bila.

Minuli dnevi me je spet obiskala teta, ki je ne maram: Nespečnost. Najlaže jo prenašam, če odprem televizijo. Slučajno sem naletela (na Voyo) na pretresljivo norveško nadaljevanko ZLOM. Glede na to, kakšne predstave imamo o skandinavskih deželah, je njena vsebina skregana z vsakršno logiko, saj je polna ”komande” in polna ”gospodarjev”, ki počnejo, karkoli hočejo. Žene so povečini doma, skrbijo za otroke, biti pa morajo tudi tiho in pokorne, četudi vedo, kaj njihovi ”gospodarji” počnejo. Nekaj neverjetnega za vrhunsko razvito deželo in za 21. stoletje!
A, žal, tako je. Tudi drugje po svetu ima danes ”komando” tisti, ki ima denar in oblast. Ponekod je to ”oča”, ponekod ”mama”, ponekod pa nek tretji.
Ljudje se niti zavedamo ne, kako zelo smo odvisni od te ”komande”. Na primer v odnosu do države kot takšne. Nenehno čakamo na navodila. Tudi v primeru odprta trgovin ob nedeljah. Če mene vprašate, mi gredo dlake pokonci, ko to nemoč opazujem in ne morem in ne morem verjeti, da se odlok o (ne)zaprtju trgovin zdi pomemben tudi ljudem, ki jim razuma na splošno ne manjka.
Takole mislim: VSAK od nas bi moral imeti toliko svobodne volje, da bi lahko SAM odločal, kdaj gre v trgovino. In če bi se državljani plebiscitarno odločili, da bodo ob nedeljah pač doma, bi bile trgovine že zdavnaj, zdavnaj na ta dan zaprte.
Enako velja za ”jok in stok” po domovih za starejše. Bi bilo po prvem valu tako težko narediti reorganizacijo? Nameniti dve, tri sobe za tiste, ki zbolijo? Zakaj čakati na ministra, da da navodila in komando?! Če si ne moremo (nočemo) pomagati sami, je tudi Bog brez moči.
Tudi v domačem okolju se še zmeraj sliši:”Lahko, a ne vem, kaj bo mama (ata) rekla..” Kot da je treba čakati na ”vrhovno komando”, namesto da bi se sedlo za mizo in se pogovorilo…
V bistvu bi morala biti edina ”vrhovna” komanda naša vest, izkušnje, razum….
Posledično pa POGOVOR.
Vem, da ni lepšega, kot nič razmišljati in slediti zgolj temu, kar nekdo, ki ga imamo za ”avtoriteto” , ukaže.
A če se na to, da zgolj sledimo in ubogamo, preveč navadimo, se lahko zgodi, da nam bo dotična Komanda nekoč ukazala:”Skoči v prepad!” ”Ubij ga!”.
In mi bomo to storili, ne da bi razmišljali.

Na fotki sta tast in tašča. Tašča Ančka je že dolgo let pokojna, danes bi godovala. Naj ji bo več kot dobro tam, kjer je!

O Mileni Miklavčič boste veliko zanimivega našli na spodnji povezavi:

JUTRI 2052 Spletna stran pisateljice, raziskovalke in novinarke Milene Miklavčič

Milena Miklavčič je avtorica knjižnih uspešnic Ogenj, rit in kače niso za igrače

Za knjigo s posvetilom pišite na
[email protected]
Ali pa jo naročite preko povezave
https://goo.gl/1qx5mf

Fotografija osebe Milena Miklavčič.
Milena Miklavčič