Boj za dediščino v Sloveniji ni redek pojav. Za kaj pravzaprav gre? Za materialno blagostanje ali za (ne)pravično razdeljeno ljubezen?
Bizarne zgodbe o sporih med sorodniki, ki nastanejo zaradi dediščine poznamo vsi. In kako se lahko zgodi, da se najbližji sorodniki začnejo grdo obtoževati, da po smrti strašev bratje in sestre morda ne spregovorijo niti besede več in med njimi zraste sovraštvo?
Večina posameznikov ima ob smrti staršev že urejene bivalne in finančne razmere. Za kaj se torej borijo, ko gre za dediščino?
Družina je temeljno gibalo človekovega razvoja. Vloge družinskih članov se prenašajo in dopolnjujejo iz generacije v generacijo. Ob soočanju z izzivi okolja, s spremembami kulture in notranjimi čustvenimi procesi, so vloge v družini globoko vtkane v psihično strukturo vsakega posameznika. Moči družine, oz. družinskega sistema ali skripta, ki mu je družina zapisana, se posamezniki v družini ponavadi ne zavedajo. Zato govorimo o »skriti moči družine«, ki oblikuje življenje posameznikov in družine na najgloblji notranjepsihični in medosebni ravni. V družinskem sistemu zgradimo lastno psihično strukturo in se oblikujemo na edinstven način. Od odnosov v družini bodo odvisni vsi nadaljnji odnosi v naši prihodnosti.
Družino vzpostavi zakonski odnos, zdrav čustveni razvoj otrok pa je možen le ob starših, ki razvijejo sočutje in solidarnost do sebe in partnerja. Ne glede na to, kako pozorni so starši do otrok, bo njihov razvoj primarno odvisen od odnosa, ki ga ima vsak izmed staršev do sebe. To pomeni, da je pogoj za sočutne, povezane odnose in razvoj zdrave družine najprej spoštljiv odnos do sebe. Za dober odnos z otrokom je torej zelo pomembna samopodoba staršev, njuno notranje zadovoljstvo, zadovoljstvo s partnerskim odnosom, delom, samim seboj in z življenjem nasploh. Sočutja s seboj (z otrokom v sebi) se posameznik nauči v iskrenem in pristnem odnosu z drugim odraslim človekom. Zato govorimo o pomembnosti medgeneracijskih odnosov. Odnose staršev z njihovimi otroki močno zaznamujejo tudi odnosi z njihovimi starši, to je s starimi starši svojih otrok.
Otroku so starši središče sveta. Od njiju bo prevzel pomembna sporočila, navade, mnenja, stališča in zato je pomembno, da otroku podajamo tisto, kar nam je blizu in v kar verjamemo. Otroci so zelo občutljivi na to, če sta starša in ostali člani družine enakopravni s sorojenci. Iz na videz nepomembnih in majhnih otroških nesporazumov, lahko zrastejo občutki zapostavljenosti in zavisti, sploh, če do otrok starša nista enakopravna. Prizadeti otroci lahko kasneje v odraslosti vidijo priložnost za popravljanje krivic, ki so jim bile storjene v otroštvu. Priviligirani otroci bodo npr. želeli priviliegije še naprej tudi pri dedovanju. Sorojenci se vedno primerjajo med seboj in tekmujejo za naklonjenost staršev. Neenako obravanavanje otrok s strani staršev ali favoriziranje enega izmed njih ima vselej škodljive posledice in resno ogroža sorodstvene odnose v odraslosti. Za mnoge starše so odnosi z njihovimi odraslimi otroki vir velikih bolečin in trpljenja. Starši se ob tem lahko srečujejo z občutki sramu, krivde in obžalovanjem. Sprašujejo se kaj so naredili narobe. Sprašujejo svoje odrasle otroke, zakaj večkrat ne pridejo domov, otroci pa velikokrat sploh ne vedo, zakaj ob misli na dom čutijo tesnobo in odpor. In, ko pridejo domov se silovito vrnejo poznani neprijetni občutki, kajti takoj prevzamejo dobro poznano vlogo v družini. Grešni kozel se bo kregal s staršema in bo vsega kriv, ljubljenček bo spet deležen (preveč) pozornosti, neviden otrok bo zopet ostal neopažen, odgovornemu pa bodo spet naložili nove odgovornosti.
Močan vpliv na družinski razvoj ima tudi zakon med staršema. Zdrav zakonski odnos bo staršema omogočil, da se poslovita od svojih staršev in da v svet spustita svoje otroke. Starša, ki sta nezadovoljna s svojim zakonom, nezavedno kličeta otroke nazaj, otroka se preveč oklepata in se preveč ukvarjata z njihovimi težavami.
Če starša prekineta čustveni stik z odraslimi otroki ali pa se pretirano ukvarjata z njimi, bo čustven odgovor otrok tak, da ne morejo od doma, ali pa odidejo od doma in prekinejo vse stike.
Zapleti nastanejo tudi ob otrokovi izbiri partnerja. Večje kot imajo starši težave s tem, bolj nerazmejeni so od svojih otrok. Spori med taščo in snaho so recimo klasičen primer nerazrešenega odnosa med materjo in sinom.
Zrel odnos s svojim odraslim otrokom je torej vrhunec dolgega procesa, ki se je začel v otroštvu, dosegel vrhunec v adolescenci, se nadaljeval v odraslosti otroka.
Zato lahko rečemo, da je veliko odnosnih težav ob dedovanju-podedovanih. Sibylle Plogstedt v svoji knjigi o dedovanju (Pustolovščina dedovanje-25 družinskih zgodb) pravi, da je dedovanje upredmetena ljubezen. Zato dediči čutijo, da je bil tisti, ki je pri dedovanju dobil večji delež, bolj ljubljen. In to boli. Otrok se nikoli ne odpove hrepenenju po tem, da bi jih starši podpirali, čutili in bili ponosni nanje. Kar v tretjini dedovanjskih zadev družine popokajo po šivih.
Prispevek je pripravila dr. Milena Lipovšek, integrativna psihoterapevtka. Še več najdete tukaj.
-
-
-
-
-
