Žalovanje je dolgotrajen proces

0
185
Žalovanje je proces. (foto: Freepik.com)

Priljubljen psihoterapevt Irvine Yalom v svoji knjigi Strmenje v sonce v uvodu uporabi La Rochefoucaldovo maksimo: Soncu in smrti ne moremo zreti v obraz. Da, zreti smrti v obraz je zelo boleče. Na umrljivost in dokončnost nas lahko spomni prvi sivi las, prva guba, bolezen, minevanje življenjskih obdobij, razne obletnice, itd. Nemški pregovor pravi, da je vsako slovo predslutnja smrti.
Smrt je del življenja. Ne moremo ji uiti in ne moremo je natančno napovedati. Večini ljudi je že pogovor o smrti težak in se tej temi izogibajo. Nihče ne ve, kaj se z nami zgodi po smrti in mnogi se ob misli na smrt spopadajo s strahovi pred neznanim. Ljudje, ki premagajo hudo bolezen ali zbolijo za hudo boleznijo in se soočijo z možnostjo skorajšnje smrti, vidijo življenje v drugačni luči. Prioritete postanejo naenkrat jasne, kot še nikoli. Ob skoraj vsaki izkušnji umiranja raziskovalci in prostovoljci pri umirajočem opažajo neizrekljivo veliko čustvo – žalovanje za neizživetim, tistim delom človeka, ki ni bil dovolj izražen, živet polno in radostno. Prav to obžalovanje je lahko največje učenje za življenje, ko smo ob nekom, ki umira. Žaluje torej umirajoči in bližnji, ki so ob njem. Vsi spoznavajo, da je življenje darilo, ki naj bi ga živeli polno vsak dan.

Sprejeti izgubo in se sprijazniti z novo situacijo v življenju je za ljudi, ki izgubijo ljubo osebo zelo težko. Dejstvo, da ljubljene osebe ni več je skoraj nedoumljivo. Žalovanje je notranji odgovor na izgubo, izgub pa smo sicer polni vsak dan, saj je svet okoli nas poln minljivosti in sprememb. Vsakodnevno moramo sprejemati odločitve, ki lahko prinašajo občutke izgube in žalosti. Žalovanje ima v osnovi zdravilno funkcijo in ni le trenutno stanje, temveč proces.
Lahko je zelo intezivno, močno ali šibko, lahko je takojšnje ali z zamudo. Na žalovanje vplivajo mnogi dejavniki. Kako bo posameznik prenesel izgubo, je odvisno od individualnih, situacijskih in socialno kulturnih dejavnikov. Na žalujoče in proces žalovanja bo tako pomembno vplivala dolžina in kvaliteta odnosa med žalujočim in umrlim, spol in starost obeh, način smrti (nasilna, naravna, pričakovana, nepričakovana …), vera, pripadnost socialnemu razredu, itd.

Foto: Freepik.com

Faze žalovanja

Kljub nekaterim skupnim značilnostim, je žalovanje individualen proces, tako kot je unikaten vsak posameznik, ki žaluje in pokojnik, tako je unikatno tudi žalovanje. Čeprav smrt bližnjega ljudi prizadene na svoj način, so raziskovalci, ki so preučevali žalovanje strnili stopnje žalovanja v faze, ki se med seboj prepletajo. Spodaj opredeljene faze žalovanja so smernice in ne narekujejo, kako bi moralo žalovanje potekati. Odstopanje od teh smernic ne pomeni vedno abnormalnosti v procesu žalovanja. Nekateri ljudje tudi ne gredo skozi vse faze, drugi lahko občutijo vse faze hkrati ali v drugačnem vrstnem redu.

Faze žalovanja so opredeljene takole:

Šok: prva novica o smrti bližnjega največkrat pripelje v šok. Oseba se ob novici, da je bližnji umrl, lahko počuti popolnoma brez nadzora, ne gelde na to, ali je smrt nenadna ali je posledica dolge bolezni. Šok lahko ostane enak. Na fizičnem nivoju ljudje fazo šoka čutijo kot tiščanje v prish in grlu, oteženo dihanje, izguba apetita, slabost, glavobol.

Zanikanje: pojavi se hkrati s šokom, ko oseba sprejema dejstva. Zanikanje je naravni obrambni mehanizem, ki pomaga omiliti bolečo situacijo. Človek zanikuje dejstvo, da je oseba umrla npr. takole: »To ni res.., Gotovo so se zmotili..«

Žalost: pojavi se ob spoznanju, da je izguba resnična. Človek se sooči s svojo bolečino. Žalujoči občuti obup, osamelost, ko pride do spoznanja, da se umrla oseba nikoli več ne bo vrnila. Lahko se pojavijo tudi občutki krivde (do smrti ne bi prišlo, če…).

Jeza: je lahko usmerjena navznoter ali navzven (na zdravnike, na osebo, ki smo jo izgubii, povzročitelja prometne nesreče..), kar se kaže kot kričanje in vpitje, razbijanje..,Oseba se sprašuje, če bi smrt ljubljene osebe lahko prperčila.

Apatija in/ali depresija: žalujoči se sprašuje o smislu življenja, ima pomanjaknje interesov, postaja pasiven, pojavi se huda utrujenost. To je običajno obdobje, ko drugi v bližini žalujočega mislijo, da bo živeljenje žalujočih po smrti prešlo v normalno stanje. Znaki na katere je potrebno biti pozoren, so: izguba zanimanja za vse, kar je bilo nekoč del našega življenja, izrazita sprememba navad v prehranjevanju in spanju, pogosti in nenadzorovani izbruhi joka, popoln umik iz družbenega življenja, samomorilne misli..V takem primeru je priporočeno posikati strokovno pomoč.

Sprejemanje in okrevanje: je obdobje, ko se človek sprijazni, da je nekdo zares umrl in se lahko znova vključi v življenje. Človek zopet zmore vlagati vase in v svojo prihodnost.

Sodobna medicina in sodoben način življenja prinašata nova znanja in danes večina ljudi umre v visoki starosti. V družbi je po mnenju mnogih, kljub napredku medicine, še vedno slabo poskrbljeno za umirajoče (paliativna oskrba ni enako dostopna vsem) in njihove sorodnike (psihološka pomoč). Vse več ljudi je v starosti odvisnih od oskrbe drugih, saj so ob koncu življenja nezmožni skrbeti sami zase. Sodobna, storilnostno naravnana družba se z oskrbo za ljudi ob koncu njihovega življenja ne ukvarja dovolj. Umiranje se seli v bolnišnice, saj družine za umirajoče nimajo časa, kar pa prinaša še več brezosebnega odnosa do umirajočih in žalujočih.

Prispevek je pripravila dr. Milena Lipovšek, integrativna psihoterapevtka. Več boste našli tukaj.